Prvomajske počitnice in Primorska

če bi upoštevali vremensko napoved, bi verjetno ostali kar doma. Pa smo rekli, vreme je vreme, kakršnokoli že bo!
In smo šli.
Pri načrtovanju poti smo si pomagali z Geo zakladi, ki te v vsakem (no, skoraj v vsakem) primeru pripeljejo do kakšne zanimivosti, takšne ali drugačne.
Pot smo začeli na avtocesti Mb -Lj. Zaradi dežja smo izpustili načrtovan ogled Žičke kartuzije in se napotili naravnost prot "trojanskim krofom". Njami! Ravno pravi čas za malico....in naš prvi zaklad.
Naslednja postaja: Groblje pri Domžalah. Prekrasna cerkvica je bila žal zaprta, smo pa zato uživali v prečudovitem drevoredu ogromnih dreves! In se veselili našega drugega zaklada.

Drevored v Groblju pri Domžalah

Nadaljevali smo pot proti obali in si privoščili kavico na postajališču Ravbarkomanda. Ob tretjem najdenem zakladu smo se "poučili" tudi, od kod ime tega postajališča. Legenda namreč pravi, da so tukaj včasih nepridipravi sklepali "posle"... No, danes je počivališče zagotovo varno.
Blizu Kozine smo zavili iz avtoceste v smeri Buzet in se "utaborili" v prekrasni vasici Hrastovlje.

Cerkev Sv. Trojice - Hrastovlje

Na parkirišču smo se razveselili še enega avtodoma, se pozdravili, nato pa odbrzeli proti cerkvici, ki naj bi se vsak čas zaprla. Pa je bila kljub temu zaprta. Vendar smo na vratih našli telefonsko številko prijazne gospe, ki je v petih minutah prišla tja in nam odprla cerkev ter vse tudi prav zanimivo razložila.
Cerkev je v celoti poslikana z odlično ohranjenimi freskami iz 15. stoletja. Prikazujejo staro in novo zavezo Svetega pisma, da so ga lahko razumeli tudi ljudje, ki niso znali brati. Nekateri v šali pravijo freskam tudi "Sveto pismo v stripu".
Najslavnejši med freskami je zagotovo Mrtvaški ples, najbolje ohranjen  izmed le  treh Mrtvaških plesov na svetu. Cerkev in njene freske so seveda svetovno znane.

Bog izžene Adama in Evo iz raja....



Vsakega spremlja svoja in ga pelje proti......

Prijazna gospa nam je seveda ponudila tudi odlična vina in seveda smo odšli proti avtodomu z dvema steklenicama Refoška. In se odločili, da bomo prespali kar tukaj in si privoščili primorske dobrote....

Tudi Hrastovlje se postavljajo s svojim primerkom Geo zaklada, ki pa ga kljub dvakratnem iskanju nas vseh nismo in nismo našli.
Pred spanjem nas je čakalo še prijetno klepetanje ob Refošku z našimi avtodomarskimi sosedi, ki so nas navdušili, da se drugi dan lotimo še "planinarjenja".

Sončni žarki so nas prebudili in kar klicali v nov dan in nove dogodivščine. Po okusnem zajtrku (ne vem, zakaj si samo v avtodomu privoščimo jajčka na oko)  in kavici smo se res odpravili v bližnje hribe, kjer je bil naš cilj zapuščeno mesto Zanigrad s svojo cerkvijo.
Nik je bil čisto navdušen, ko je spoznal pomen markacij. Celo pot se je drl: "Mama! Glej! Makarnacija! Ali kako se že temu reče?" "Markacija, Nik." "Aha. Markacija." No, do naslednje markacije je ravno spet pozabil, kako se ji že reče in zgodba se je ponovila vsaj še tridesetkrat. Potem pa je že celo znal! In ob vsem tem iskanju markacij sploh nismo opazili, kdaj sta minili skoraj dve uri našega pohodništva. Ko smo prispeli na vrh (pošteno utrujeni in samo s decilitrom vode ...), smo ugotovili, da se je splačalo!
Tik pod Kraškimi stenami, visoko med skalami in gozdovi, stoji mesto Zanigrad.

Sredi "ničesar"....

Razgled je prečudovit, v mestu pa najdemo nekaj hiš, nekatere na pol porušene, nekatere še takšne, kot da kdo v njih živi....vendar nikjer nikogar. Mesto je zapuščeno... Tukaj stoji še cerkev Sv. Štefana, ob njej pa majhno pokopališče.

Kraške stene, meja med Krasom in Istro

Pot navzgor...

Hiša v Zanigradu

Cerkev Sv. Štefana v Zanigradu

Nazaj smo se vrnili po drugi poti in Nika je bilo kar malo strah, da smo se izgubili sredi teh gozdov. Vsakokrat, ko je zagledal markacijo, si je vidno oddahnil, da smo še vedno na pravi poti.

Pošteno smo se razgibali in malce utrujeno prispeli do naše "hišice". Pojedli smo malico in se odpeljali naprej proti našemu naslednjemu cilju.

Hum - najmanjše mesto na svetu. Danes v njem živi 17 ljudi. In tam se skriva tudi Geo zaklad, ki smo ga z lahkoto našli. Potem smo si seveda z veseljem ogledali to prečudovito malo mesto.

Hum - najmanjše mesto na svetu

 Pot nas je peljala naprej po začrtani poti - tokrat proti morju. Popoldan smo prispeli v Vrsar, kjer smo si najprej privoščili pozno kosilo v "naši" priljubljeni restavraciji, potem pa parkirali v "našem" campu.....ter samo še uživali.....

Počivanje in uživanje....

Prav pasalo je ne početi ničesar. Pa ne dolgo. Zvečer nas je že potegnilo proti mestnemu vrvežu...In naleteli smo na pravi dan - Ribiško fešto!

Spet smo tudi iskali zaklad....in spet ga nismo našli.... Tokrat je bilo preveč "bunkeljnov" (tistih, ki ne vejo, za kaj gre).

Po prespani noči tik ob morju in po spet okusnem zajtrku in doooolgi kavici, urejanju avtodoma in sebe....smo počasi krenili proti Slovenski obali.

Ampak res počasi. S postanki kar tako in s postankom za kosilo. Ni lepšega v avtodomu, kot to, da se ustaviš kadarkoli in (skoraj) kjerkoli, kadar si lačen, kadar si zaspan, brez rezervacij.....

Nekje na poti....ker je bilo enostavno čudovito....in ker smo bili lačni....

Po kosilu in kratkem počitku smo se odpeljali proti Sečoveljskim solinam. Tokrat nas je prvič dež odvrnil od načrtovanega ogleda. Smo si obljubili, da se vrnemo naslednjič.

Dober dan, Izola! Prespali smo na postajališču za avtodome (ker je pač zastonj), vendar smo se strinjali, da tega hitro ne bomo ponovili. Bilo je najmanj trideset avtodomov na kupu, ampak res na kupu. To pa je za mene že prevelika gužva....

Zvečer smo se sprehodili do centra Izole, se pozno zvečer vrnili skoraj direktno v posteljo in zjutraj takoj po (spet okusnem, he-he) zajtrku odpravili naprej.



Še do Školjčišča.....

Le kaj išče Mitja???

Poglej, poglej! Školjke!!!

Še pogled od blizu....

In odpeljali smo se proti domu. Sonce je sijalo, nam pa se je srce paralo, ker je tako hitro minilo...
Med potjo domov pa sem že snula nove poti in razmišljala o novih počitnicah....