In tako smo se neke nedelje odločili, da jaz, Nik, Ajda, Ronja in Damjana pobrskamo malo, kako je kaj z zakladi v Avstriji.
Seveda je Damjana pot skrbno naštudirala in ves dan je vse teklo, kot po maslu (no, skoraj ves dan...).
Prva postaja: Park in Styria (ne vem več natančno kateri, jih je več....).
 |
| Ajda pozira ob prekrasnem ribniku... |
 |
| Nik si je podrobno ogledal prekrasne lokvanje. |
 |
| Damjana pa je medtem iskala prave koordinate... |
 |
| ...in kmalu smo se že "logirali" kar na Ajdinem hrbtu. |
Pot nas je peljala naprej proti še nevidenemu mavzoleju. Navdušeni nad ogromnim spomenikom in nad hitro najdenim zakladom smo se še nekaj časa zadržali v majhni vasici, ki je postregla še z eno zanimivo skulpturo.
 |
| Nik - čisto majhen v primerjavi z ogromnimi kipi... |
 |
| Geolovci na kupu! |
 |
| Zanimiva skupltura. |
Medtem, ko smo se v avtodomu malo okrepčali, je Damjana že brskala po Garminu in gledala, kam nas bo popeljal sedaj.
Aha - Park in Styria, mislim da številka 5. Uau!!!!
No, to pa je bilo nekaj - za mlade in stare. Park poleg treh ribnikov, v katerih se je možno tudi kopati, ponuja preko sto različnih igral in "mini adrenalinskih" prog. Uživali smo vsi! Zaklad smo našli kar tako, mimogrede. Kar zbledelo je veselje ob najdenem zakladu v primerjavi z veseljem ob vseh drugih užitkarijah tega parka. In za razliko od naše preljube Slovenije - park je brez vstopnine!
Smo se zadržali tako dolgo, da je bilo treba še kosilo skuhati. Medtem ko so otroci z Damjano še uživali v parku, je v avtodomu že dišalo po špagetih (kaj pa drugega...).
Po kosilu še kavica in nekaj "kratkega" za mamice in hajd naprej!
 |
| Takšne in drugačne poti v parku navdušijo staro in mlado. |
 |
| Če ne drugače, je šlo pa po štirih :-) |
 |
| Igrala. Takšna in drugačna... |
Nadaljevali smo našo pot, tokrat veliko bolj adrenalinsko, kot smo pričakovali. Damjana me je s svojimi ukazi (s pomočjo Garmina) vodila. Levo, ravno, desno.... Naenkrat nas je pot pripeljala v majhno vasico z zelo ozko cesto, nato iz vasice na desno na še ožjo cestico (ne pozabimo, da smo bili z avtodomom!), potem pa levo na makadamsko pot navzgor v hrib. Cesta je postajala ožja in ožja, bili smo sredi koruze, cesta je postala kolovoz, v mojem grlu pa vedno večji cmok!!! "Damjana, si sprepričana, da smo na pravi poti?" "Absolutno!" Srečali smo vaškega kmeta, ki nas je presenečen in začuden opazoval (bogve, kaj si je mislil ). Naenkrat se je koruza vsaj na eni strani končala in zraven kolovoza se je prikazal majhen travnik, mogoče ravno dovolj velik, da bi se to našo kravo dalo obrniti. No, moj avtodomek je na cesti bolj male sorte, tukaj sredi koruze v hribih, na ozkem kolovozu je bil pa res velika krava!!!
Ustavim in vzamem moj iPhone. Program Geocaching: Poišči zaklade tukaj okoli! In telefonček ga najde. Tega, ki smo ga iskali tudi mi. Vendar na drugi strani reke Mure! Tedaj Damjana "pogrunta" svojo napako. V naglici je doma vpisala v Garmin prve koordinate tega zaklada, in druge koordinate drugega zaklada! In tako smo pristali bogu za hrbtom, he-he...
Še sreča, da smo brez težav obrnili in oddrveli proti pravim koordinatam, ki so bile seveda čisto normalno dostopne. In zaklad tudi :-)
No, po videnih dveh prečudovitih gradovih, poštnem kamnu in "prekletem" drevesu smo še enkrat pristali sredi ničesar... Peljali smo se do nekega izvira sredi gozda. In ob tem izviru je bil tudi konec ceste! Sredi gozda. No, tokrat smo "kravico" obrnili malo težje, a smo jo vseeno.
En zaklad smo našli čisto naključno, ko sem jaz med vožnjo zagledala spomenik, za katerega sem bila prepričana, da sem ga enkrat mimogrede videla na strani Geocaching...In celo nekje v malih možganih mi je ostal namig.... In moji možgančki se niso zmotili! Tako je moj Nik prvič v življenju čisto sam in prvi našel zaklad! Veselje je bilo nepopisno...
Dan smo zaključili v trdi temi, bogatejši za deset zakladov in milijon nepozabnih dogodivščin....
 |
| Otroci (in jaz tudi) s(m)o spoznali, kaj je to hotel žuželk. |
 |
| Nikov prvi čisto "njegov" zaklad. |
 |
| "Prekleto" drevo - baje so na njem obešali ljudi.... |
