Slovenija je lepa

Da je Slovenija lepa, vemo vsi. A se vseeno premalokrat odločimo, da si jo "privoščimo". No, mi smo temu naredili konec. Vsaj odkar poznamo igro Geocaching. Vsak prosti trenutek izkoristimo, da spoznamo še kakšen (vsaj za nas) neodkriti košček. Ali pa si kakšnega že znanega ogledamo še enkrat. In vedno se splača...
Nedeljski dan smo se odločili preživeti v bližini doma, vendar ne doma. Naš prvi cilj je bila Ptujska gora. Vredna obiska!



Na stopnišču proti cerkvi....

 Ves dan sem si glavo razbijala s tem, kako bom "dešifrirala" ta čuden namig, kako priti do koordinat zaklada... Dokler nismo prispeli. Bingo! Veselje, ki ga geolovec začuti, ko se mu "posveti", lahko razume samo drug geolovec. Ostali nimajo pojma, o čem govorim in včasih celo mislijo, da sem malo (ali pa še malo bolj) prismuknjena. Kar naj si mislijo, briga me :-)
Najprej smo si ogledali lepotico na Ptujski gori, pojedli svojo malico, nato pa se odpravili poiskat še zaklad.
Pa naj opišem še moje iskanje rešitve tega namiga.... Je bilo kar smešno. Namig pravi: poišči smeri mest Vaduz in Bern. To je to??? Ok. Mogoče je na Ptujski gori kakšen zemljevid, pa mi bo tam jasno....
Pridemo, gledamo, iščemo...nič. Gremo v bližnjo gostilno na kavico in sok....razmišljam....nič. Aha, mogoče pa ti Garmin pokaže te smeri. Mogoče rabim kompas??? Garmina sem tako rekoč "okoli obrnila", rešitve nobene.
Pa nič! Očitno nisem dovolj pametna za takšne namige. Gremo si ogledati cerkev, potem pa dalje. Po ogledu smo se odločili, da pomalicamo. Kje bomo jedli? Mitja predlaga bližnji travnik. Nik si zaželi klopce pod cerkvijo. Seveda zmaga najmlajši. Z Nikom sedeva na klopco in se lotiva vsak svojega sendviča.
Da bi vi videli moj skok v zrak, ko sem na klopci zagledala imena mest Vaduz, Bern....in še mnogih drugih!
No, to je bil ta moj "bingo"! In sem malo jedla, malo pa računala koordinate, he-he...



Štajerski lepotec....dvorec mislim...čeprav bi kot mama lahko to rekla tudi za Nika...

 

Skratka, zaklad je bil najden in pot nas je peljala proti dvorcu Štatenberg. In vsi trije smo ga videli prvič. In sem bila žalostna. Takšen dvorec, pa nič iz vsega skupaj. Saj ne, da ni nič, saj se nekaj dogaja, ampak poskušam si predstavljati, kako bi izgledal turizem ob takšnem dvorcu na primer v Franciji, Italiji.....

Sicer pa (se potolažim), mogoče pa je čar slovenskih lepot prav v tem, da si ob njih (skoraj) sam. To pa tudi nekaj pomeni :-)

Med reševanjem nalog smo naleteli tudi na zanimivo sončno uro...

Pridno smo reševali naloge, da bi pridobili koordinate zaklada, vmes smo si ogledali še notranjost dvorca in pojedli pravo grajsko kosilo! Grajsko, ker je bilo res dobro in grajsko zato, ker smo ga jedli na dvorišču dvorca, na travici pod paviljončkom skoraj sami. Kot verjetno nekoč tamkajšnji "graščaki".

Okusno grajsko kosilo...

Ogled notranjosti dvorca.

Se vrnemo še, zagotovo!

Prvič zato, ker je res lep dvorec in okolica, drugič zato, ker je bilo kosilo res dobro in tretjič zato, ker nismo našli zaklada. Več kot dovolj razlogov za "come back"!

Dan smo zaključili še na avstrijski meji, kjer smo najprej posikali zaklad na slovenski strani, nato pa se z brodom na Muri odpeljali še na avstrijsko stran, kjer nas je preslabo poznavanje nemščine pustilo na cedilu. Morali smo se zadovoljiti samo s slovenskim zakladom in s prečudovito izkušnjo vožnje z brodom.

Smo pa zato zvečer pobasali še zakladek na postajališču ob avtocesti in zadovoljni odšli domov.

Lepa je bila ta nedelja in res lepa je naša Slovenija....

Veselje mladega geolovca....