Jaz pa pojdem na Gorenjsko...

Lep jesenski vikend nas je ponovno zvabil na popotovanje po naši prelepi deželici.... Tokratna destinacija je bila Gorenjska.
Najprej nas je v petek popoldan čakalo prijetno druženje na kostanjevem pikniku, ki smo ga organizirali starši Nikovega razreda. Poleg slastnih kostanjev in prijetnega klepeta so večer zaznamovale tudi krasno izdelane buče za bližajočo se Noč čarovnic...

Zdaj pa kar naj pridejo čarovnice, če upajo!

Tako smo naše popotovanje začeli šele v soboto zjutraj. Mitja je vozil, midva z Nikom pa sva imela svojo zabavo v bivalnem delu naše avtodomčka. Najprej sva igrala družabne igrice, potem pa nadaljevala vsak s svojo dejavnostjo. Nik je gledal risanke, jaz pa sem ob glasbi preko slušalk uživala ob branju knjige, ki je bila ravno na najbolj napetih straneh. Zato se nama je zdelo, da smo kar malce prehitro prispeli...
Prva postaja je bila Marche-jeva pojedina na avtocestnem postajališču. Vedno me navdušijo predvsem s sladkimi dobrotami...njami...
S polnimi trebuhi smo bili pripravljeni za prve oglede. Ustavili smo se v Brezju, kjer smo si ogledali znamenito baziliko, naredili nekaj fotk, kupili spominek, mimogrede poiskali še zaklad in si ogledali razstavo jaslic. Zanimivo. Človeška domišljija res ne pozna meja. Niku so bile seveda najbolj všeč jaslice iz Lego kock :-)

Naša korenjaka pred baziliko Marije Pomagaj v Brezju.

Marijina podoba v oltarju...kamorkoli stopiš, njene oči te vedno spremljajo.

Sedli smo v avtodom in se odpeljali Bledu naproti.
Čeprav sem bila tam že vsaj milijonkrat (no, skoraj tolikokrat...), me še vedno vsakokrat posebej navduši s svojo lepoto. Kot študentka v Ljubljani, ki sem imela takrat že svoj avto (takrat to ni bilo tako samo po sebi umevno, kot je danes, hi-hi..), sem se skoraj vsak teden s prijateljicami odpravila na Bled "na pijačo". Torej je vsak moj obisk Bleda danes tudi malo nostalgičen... Vedno se obudijo spomini na študentska leta, tudi takšni na primer, ko so me prijatelji "za foro" oblečeno vrgli v jezero. Nič hudega, če ne bi  imela v Ljubljani na faksu čez dve uri izpita!!! In tako sem prišla na izpit v moških hlačah in prijateljevi preveliki jakni, s frizuro "na juriš"....Malo čudno me je pogledal profesor, a znanje je vseeno prevladalo in z desetko na izpitu se je dan prelepo končal...
No, pa se vrnimo spet v sedanjost.....me je kar malo zaneslo z mislimi nazaj.....

Poiskali smo primeren prostor za našo hišico, si skuhali kosilo in kavico....potem pa na otoček. Najprej smo se mislili peljati tako, kot je to na Bledu običaj, a nas samih treh mladi gospodič s pletno ni želel peljati. Da bi pa čakali, kdaj bo še kdo prišel, pa se nam tudi ni dalo.
Malo sem se sicer zamislila, ali je res takšna finančna kriza pri nas, kot pravijo? Ta gospod bi zaslužil 50 €, če bi nas peljal, pa se mu ni "splačalo". Se opravičujem, ampak 50 € na uro!!!??? Se ne splača???
No, kasneje smo ga videli, kako sam vesla po jezeru....To se mu je pa očitno splačalo....
No, nam se definitvno JE splačalo, da nas ni hotel peljati, kajti na poti okoli jezera smo zagledali napis: izposoja čolnov - 1 ura: 10 €. Jupi! Pa gremo veslat sami! Mi je bilo sicer hitro žal, da nisem sama prijela za vesla (ne da bi se hvalila, ampak to res obvladam), tako pa je stvar prevzel Mitja, ki pa nima pojma, kako se to počne, he-he-he. Lastnik čolna nas je kar malo čudno gledal, ko smo se najprej vozili sem in tja, pa sem in tja...Mitju je iz brega dajal inštrukcije, jaz pa sem se samo smejala. Pa je le pogruntal ta naš Mitja, kako to gre. In smo se peljali....

Medtem, ko se je Mitja mučil, sva midva z Nikom na drugem koncu čolna uživala:-)

Seveda sem že doma preštudirala vse zgodbice in legende o Bledu, da sem jih lahko med vožnjo pripovedovala. Tista o potopljenih čolnarjih, ki so peljali na otok zvon, pa je Nika kar malo prestrašila... A mi se nismo potopili in smo srečno prispeli tako tja kot nazaj. Na otočku smo seveda poiskali oba zaklada, si ogledali cerkev, z Nikom pa sva imela tudi nekaj želja za tamkajšnji zvonček. In sva zvonila in zvonila....pa da vidimo, če se bo kaj uresničilo:-)

Stopnic sicer nismo šteli, smo kar verjeli temu, kar smo prebrali ob opisu enega izmed zakladov. Da jih je 99, stota stopnica je že skok v jezero!

Devetindevetdeset stopnic...stota je že skok v jezero!

Potem, ko smo priveslali nazaj na kopno in vrnili čoln, smo raziskovali še okolico jezera, našli še en zanimivo skrit zaklad z zanimivim imenom "Potopljeni zvon".... Ogledali smo si še Plečnikov Belvedere, kjer zaklada nismo našli, potem pa sta nas  tema in mraz pregnala v našo toplo hišico...Vse do drugega dne, ko je bil na vrsti še Bohinj.

Po okusnem zajtrku in dobri kavici smo se odpravili proti Bohinju. Blejski grad bo pa moral počakati na naslednji obisk. Pa Vintgar tudi...
Med potjo smo pobrali tako imenovani "drive in" zakladek, nato pa smo se ustavili v Bohinjski Bistrici. Tam smo si ogledali Zoisov grad in Zoisovo uro, spili kavico in se odpeljali naprej.

Zoisova stolpna ura, ki jo je dal zgraditi baron Žiga Zois, da bi železarji v pravem času prišli na delo.

Zoisov grad, ki je služil železarskim podjetnikom kot upravno in bivalno poslopje.

Naš cilj je bil slap Savica. Da bi se z gondolo odpeljali na Vogel, me pa Mitja ni mogel prepričati. Tudi o tej gondoli imam eno zanimivo zgodbico. Moj oče (ki je na žalost umrl že pred skoraj 25 leti...) je bil moški, kot se spodobi. Neustrašen, močan...kot pač moški naj bi bil. In smo dopustovali enkrat poleti v Bohinju. Seveda smo šli z gondolo tudi na Vogel. Res je grozljivo se peljati tja gor, med tistimi skalnatimi prepadi! Vendar je bilo mojega očeta takooooo strah, da ni hotel več nazaj po isti poti. In tako smo se s sedežnico odpeljali nekam na Pokljuko in potem ves dan vandrali, da smo prispeli nazaj v Bohinj! Toliko o pogumnih očetih, he-he-he...
Mislim, da bi se Mitju, ki ima totalen strah pred višino, zgodilo nekaj podobnega. In tako smo Vogel raje spustili...bomo šli kdaj drugič. Mimogrede, tudi mene je te gondole na smrt strah, jaz imam že na pohorski cmok v grlu....
Sprehodili smo se tako raje brez adrenalina do slapa Savice, se nadihali svežega zraka, se naužili naravnih lepot, si pretegnili noge še enkrat malo okoli Bohinjskega jezera, pobrali še tamkajšnji zaklad, nato pa počasi proti domu.

Proti slapu Savici...stopnice, stopnice, stopnice...

Ob Bohinjskem jezeru, kjer Nik preverja, ali je gams pravi.

 Kosilo smo si privoščili kar med potjo proti domu. To je pač protekcija nas avtodomarjev. Jemo, kadar hočemo, kar hočemo in kje hočemo...

Kosilo kar na poti proti domu....Uživali smo še ob zadnjih toplih sončnih žarkih...

Veliko lažje je bilo oditi v ponedeljek v službo, ker se je zdelo, kot da je vikend trajal več kot le dva dni....