Pohorje malo iz leve, malo iz desne, malo od zgoraj, malo od spodaj...

Geocachingu se moram zahvaliti, da smo postali prava "leteča" družina... Doma kar ne zdržimo več (no, predvsem jaz sem tista, ki me kar naprej nekam vleče) in logično, da se morata moška prilagoditi ženskim muham, ali ne?
In tako se raznoraznih doživetij kar nabere nekaj....
Na primer, ko se jaz  nekega jesenskega popoldneva (ob že kar pozni uri) spomnim, da bi šli poiskati tri zaklade, ki se še vedno skrivajo pred nami na Pohorju. Rečeno - storjeno!
In že drvimo z gondolo proti (skoraj) vrhu Pohorja.

V gondoli, ko imam vedno cmok v grlu...

Od tam se peš napotimo proti Bolfenku, kjer rešimo naloge za pridobitev koordinat zaklada. Malo uživamo, malo rešujemo, nato pa pot pod noge, saj ugotovimo, da bo do zaklada potrebno še kar malce zagristi v hrib! Tudi samo iskanje na končni lokaciji je vzelo kar nekaj časa, zato smo se morali kar hitro odpraviti naprej, da ujamemo še vožnjo s sankami, ki sva jih Niku obljubila za zaključek dneva.
Šibamo navzdol po Pohorju in vmes seveda poiščemo še ostala dva načrtovana zaklada. Vendar jesen je jesen in tema pride malce hitreje, kot smo bili navajeni poleti, zato zadnji zaklad iščem v gozdu že v mraku. Sama - moška sta že obupala. A ker na Pohorju res nismo vsak dan, je treba pač malo potrpeti in stvar izpeljati do konca! Priganjata me, češ, da je že skoraj tema, a jaz se ne dam! Šele ko zaklad najdem, lahko oddrvimo naprej. Zaradi prehitre (ali mogoče nepravilne) hoje navzdol me začne boleti koleno. Neznosno!!!
Malo hodim ritenski, malo naprej, malo jamram, malo stiskam zobe... In se veselim sank ali vsaj sedežnice, ki me bo odrešila muk! Smo že tik pred trikotno jaso in že vidimo sedežnico.....ki pa se v tistem trenutku ustavi!!! O, ne!!! Konec za danes! Konec s sedežnico in konec s sankami :-(((
V trenutku (šele v naravi opaziš, kako hitro se to dejansko zgodi) se popolnoma stemni! Zato (in seveda zaradi mojega kolena) se odločimo za pot po cesti, ki je sicer daljša, a položnejša. Ubogi Nik, he-he-he... Kako ga je bilo strah.... Je rekel, da bi dal vseh 1oo zakladov, ki smo jih  našli dosedaj, samo da bi lahko bil v tem trenutku doma!
No, doma smo bili kar nekaj trenutkov (beri eno uro) pozneje, dogodivščina je pa bila!

S Pohorjem smo nadaljevali spet naslednji vikend, tokrat na drugem koncu. Vas Kočno! Tam sva z Nikom že pred časom (še sredi poletja) rešila vse naloge zaklada, potem se nama pa račun ni izšel in sva morala praznih rok domov. Pa sva bila kljub temu dobre volje, kajti vas je resnično čudovita. Gre dejansko za muzej na prostem. Je kaj za videti!

No, tokrat smo po posvetovanju z lastnikom zaklada, ki nam je prišepnil rešitev, odpravili poiskati še zaklad. In bili še enkrat prijetno presenečeni. Sredi pohorskih gozdov, le 100 metrov od ceste, v bližini zaklada, so nas pozdravile ruševine gradu Gromberg, ki so ga zgradili že v 1. stoletju!!!! Uau! No, nekdo bi mogoče rekel: "Eh! Pa kaj, samo zid...", mene pa takšne stvari dodobra prevzamejo...

Grad Gromberg

Ne moreš verjeti, da stoji tukaj že skoraj 2000 let!

No, podoben grad - oziroma ruševine - se skrivajo tudi nad Framom. Tam sva z Nikom raziskovala poleti.

Ruševine gradu nad Framom pri Mariboru.

Pohorje pa polega ruševin in geozakladov skriva tudi druge vrste zakladov. Na primer - naravne znamenitosti. Nas sta na lovu za zakladi z YakominiYi navdušili predvsem Potnikova smreka in Vešnerjeva jama. Smreka je naravna znamenitost, saj je zrasla kar čez potok! Pod njo oziroma med njenimi koreninami teče potok. Vešnerjeva jama pa je prava kraška jama - sredi Pohorja!

Včasih se mi je zdel tako oguljen stavek: Kako je naša Slovenija lepa! Zdaj pa isto pravim tudi jaz....
Pa je res, le zaviti je treba iz običajnih in vsakdanjih poti...enkrat na levo, drugič na desno...enkrat navzgor, spet drugič navzdol....