Po Prekmurju in Goričkem

Poletje je bilo dolgo, vendar kar precej časa deževno. A midva z Nikom se nisva dali motiti. Tudi dež je vreme, pravim jaz. Sicer pa nismo iz sladkorja!
Ker vsi (beri Mitja) pač nimajo tako dolgega dopusta, sva se z Nikom odločila, da kar sama kreneva na raziskovanje vzhodnega dela naše državice. No, potem sva pa zraven povabila še mojo sestro in smo šli.
Seveda sem našo pot načrtovala po sledeh geozakladov, ki so (skoraj) vedno zagotovilo, da bomo videli kaj zanimivega.  Poleg tega sem nekaj dni prej prav pošteno prebrskala vse možne internetne povezave in iskala, kaj zanimivega nudi posamezen kraj, ki se je znašel na naši začrtani poti.
Oboroženi z zemljevidi, GPS-om, koordinatami zakladov in seveda s polnim avtodomom hrane in pijače smo se odpravili.
Počasi, kot se za popotnike spodobi. Malo postanka v tej trgovini, malo v tej, pa na bencinski črpalki....
Zdaj smo res imeli vse in začelo se je zares.
Prva postaja: Velika nedelja.

Grad v Veliki Nedelji



Muzej starinskega orodja v Veliki Nedelji



Nik je preveril globino vodnjaka in bil vesel, da je na njem mreža. Brrrr....

Ogledali smo si cerkev in seveda prekrasen grad. Naša Damjanca je tam nastavila en zelo prefrigano skrit in odlično izdelan zaklad. Tamkajšnji župnik je takoj prišel do nas, vedel je za kaj gre in se nam simpatično smehljal: "Ali iščete kaj?" Damjana mu je namreč ob nastavljanju zaklada razložila pravila igre in vesel je bil, da bo imel v bodoče veliko več obiskovalcev.
Zaklad smo seveda našli, malo poklepetali z župnikom, si seveda ogledali vse, kar smo želeli in si pred našim avtodomom pripravili okusne sendviče.

Druga postaja: grad Ormož.

Zanimiva miza in stol in jelenjih rogov na razstavi v gradu Ormož

Ogled ormoškega gradu z vodičko.

Prekrasna poročna dvorana.

Najprej smo seveda morali poiskati zaklad, ob njem spoznali zgodovino gradu (te stvari geocacherji vedno objavijo skupaj z navodili, kje iskati...) in izvedeli, da je bilo staro ime za Ormož Holermus.
Sledil je ogled gradu, po katerem nas je vodila prijazna gospodična. Veseli smo bili, da smo našli še enega izmed gradov, ki še vedno "živijo". Čeprav ormoški malo drugače, kot smo za gradove navajeni (no, vsaj jaz). Meni pač ni všeč, če grajske sobane krasijo sodobni radiatorji in najmodernejše dvigalo. Ampak boljše to, kot pa da grad propada!
Sledil je še ogled mesta in seveda kavica v gostilni na trgu. Najraje posedam po mestnih trgih, ker tako najbolje začutim utrip mesta. Čeprav je bil na ta poletni dan utrip Ormoža bolj slab, he-he... Ali so bili vsi prebivalci na morju, ali pa so se skrivali za štirimi stenami.
No, dan je bil kar se vremena tiče - prekrasen.
Nadaljevanje dneva je bilo malo bolj adrenalinsko, a zanimivo. Na mojem seznamu je bil namreč zaklad z imenom Lost wine Ilovci. In res je šlo za izgubljeno vas. Peljali smo se po cesti, ki se je vedno bolj vzpenjala, postajala vedno ožja, dokler se ni spremenila v makadamsko pot. Vse lepo in prav, vendar z avtodomom (vsaj meni) ni najbolj simpatično voziti po takšnih cestah. Mi srček začne kar pospešeno delati....Konec koncev nikoli ne veš, če boš še sploh kje lahko obrnil to našo "kravico". No, ko smo se zakladu približali na 500 metrov, smo raje parkirali ob eni redki izmed hiš, potem pa pot po noge. Malo gor in malo dol po hribu, pa čez gozd in našli smo, kar smo iskali. Ko smo se ravno pogovarjali, kako krasno mora biti živeti tukaj, proč od stresne civilizacije, smo srečali drugo plat te dežele. Vaškega gospoda, ki je bil tako pod vplivom produkta okoliških prekrasnih vinogradov,  da je komaj hodil. Si je pa kljub temu zaželel pogovora z nami.
Ko smo se po najdbi zaklada vrnili do avtodoma, smo tam srečali še domačinko, s katero je bil pogovor veliko bolj zanimiv. Razložila nam je, kako poteka življenje tam gori. Avtomobila nimajo, enkrat na mesec grejo s taksijem "dol" v trgovino, veliko stvari pridelajo kar sami, otroci pa morajo v šolo z avtobusom, ki stoji čisto spodaj "v grabi". Bi kar naše razvajenčke za en mesec poslala tja!!!

Lost wine Ilovci....

Klepet z domačinko.

Odpeljali smo se naprej in debatirali o življenju, kakršnega smo pravkar vsaj za kanček spoznali.
Naslednja postaja: Jeruzalem. Najprej smo si privoščili sprehod po lepi pokrajini, poiskali zaklad, potem pa sem se jaz odpravila kuhati kosilo, Nik in teta Eka pa sta si privoščila še malo svežega zraka. Menu: pire krompir in čufti. In seveda dobra, odlična kavica!

Jeruzalem in Nik z zakladom.

In še zadnja načrtovana postaja za prvi dan potovanja: Ivanov izvir v Razkrižju. In spet zgodbica....
Moj Garmin me je vodil do zaklada po "napačni" poti, česar seveda nisem vedela. Po cestici smo med dvema hriboma pripeljali do neke hiše. Ker je hiša tam edina in je resnično skrita med hribi, nisem vedela, kje je meja med "njihovim" in kakšnim drugim in seveda veselo parkirala kar na njihovi zemlji. Potem smo se brez slabe vesti sprehodili kar čez njihovo dvorišče in se ob reki sprehodili do prazgodovinske naselbine tam blizu. Zaradi teme zaklada nismo našli, Ivanovega izvira pa tudi ne.

Prazgodovinska naselbina.

Hišica - možen je tudi najem.

Pograd v hišici.

Le kje je skrit zaklad???

Pa smo šli nazaj do avtodoma in razmišljali, kje bomo spali. Na dvorišču nas je pričakal mladi gospodar in nas prav prisrčno pozdravil. Opravičili smo se, ker smo parkirali na njihovem dvorišču, pa sploh ni bilo problema. Prekmurci pač. Ponudil  nam je celo, da lahko prespimo kar tam. In nas povrhu povabil še na vino. Ker smo ugotovili, da nam je zatajil akumulator za bivalni del naše hišice in smo tako ostali brez elektrike, nam je ponudil še to. In smo vlekli kable ter pili in klepetali pozno v noč. In se čudili prijaznosti in gostoljubnosti tamkajšnjih ljudi. Smo v mestih na takšne vrline že čisto pozabili???
Zjutraj nam je hotel skuhati še kavico, pa smo kar mi njih povabili nanjo in se zahvalili še s čokolado za najmlajšega,  buteljko za najstarejšega in s kavico za mamico. Drugega pa ni bilo pri roki. Želeli smo sicer plačati elektriko, pa niso hoteli niti slišati za to!

Naše bivališče pri gostoljubnih Prekmurcih.

Dobili smo še inštrukcije, kako najti Ivanov izvir in opravili še nedokončano misijo prejšnjega dne.
Voda iz izvira pa je nepopisno dobra!

Prelepa pokrajina v Razkriškem kotu.

Ivanov izvir in njegova najboljša voda!

Ivanov izvir in Nik, ki bi raje videl, da bi namesto vode tekel sok!

Odpeljali smo se v Lendavo. V Hoferju smo si priskrbeli svež kruh in si privoščili okusen zajtrk.
Tudi tukaj smo si ogledali grad, že tretji v teh dveh dneh. Spoznali smo torej še del tamkajšnje zgodovine, spet poiskali zaklad in se odpeljali naprej.

Lendavski grad.

V Lendavi sem našla tudi svojo sanjsko hišico!

Bukovniško jezero. Tukaj smo si privoščili malo rekreacije, razložili naša kolesa in se odpeljali še proti enemu izviru. Tokrat Vidovem.

Vidov izvir ob Bukovniškem jezeru.

Tudi voda tega izvira je bila odlična in je po kolesarjenju še kako prijala.
Navdušeni nad lepoto pokrajine in po (še enem) najdenem zakladu smo bili že pošteno lačni. Menu: puranji zrezki v smetanovi omaki, široki rezanci in solata. Po najboljši kavici pa še sladoled.

Čudovito Bukovniško jezero.

S kolesi okrog Bukovniškega jezera.

In že smo drveli dalje. Naslednja postaja ni imela nobenega zaklada, je bila pa definitvno vredna obiska. Lončarska vas v Filovcih. Občudovali smo prekrasne cimprače, se poučili, kako nastane črna keramika, si ogledali lončarske izdelke (jih nekaj tudi kupili) in se preizkusili v izdelovanju lončene posode.
Izvedeli smo tudi, zakaj so imeli včasih tako nizka vrata in tako majhna okna. Vrata niso bila nizka zato, ker bi bili ljudje takrat toliko manjši (gospod nam je zatrdil, da so bili celo večji, kot smo danes), ampak zato, da si se priklonil gospodarju, ko si vstopil! Z okni pa je bilo tako, da več kot jih je hiša imela, večji davek so plačali. In če so okna gledala na cesto, so plačali še več. Tako nam je pač povedal gospodar Lončarske vasi. Mi smo mu verjeli.

Lončarska peč in izdelovanje črne keramike.

Cimprača....

In smo se preizkusili v starih metodah....

Sledil je ogled Plečnikove lepotice in iskanje zaklada nekje ob njej.

Plečnikova lepotica.

Ker smo bili po dveh dneh tolikšnih ogledov in nenehne aktivnosti že pošteno utrujeni, smo se počasi odpravili proti naslednji destinaciji: Terme 3000.
Tako, zdaj pa počitek. Parkirali smo v tamkajšnjem campu in ves naslednji dan uživali v bazenih in na toboganih!!! Jupi!!! Z Nikom se nama je že kar vrtelo od vseh voženj, ki jih kar nisva in nisva želela končati. Ker je bila ravno nedelja, se nam je na kopanju  pridružil še naš ati Mitja. Zvečer smo se poslovili od atija in si privoščili še kolesarjenje po Prekmurju. Užitek!

Kolesarjenje po Prekmurju.

Tako, nabrali smo si novih moči in naslednje jutro smo lahko odšli novim avanturam naproti.
Prekmurje smo predelali, kolikor smo načrtovali, na vrsti je bilo Goričko. Kot da smo prišli v drug svet. V naslednjih dveh dneh smo namreč vsega skupaj srečali tri avtomobile. In niti enega več in niti enega manj! Pa se nismo vozili po nekih zakotnih poteh, ampak po glavnih cestah! Smo pa zato na cestah srečali koze, pa krave....

Ob cesti, na cesti....naše edine žive spremljevalke na Goričkem.

Spet sem se morala vprašati, kaj je z našim turizmom!!! Saj se sploh ne zavedamo, kaj vse skrivamo v tej naši deželici... No, sicer pa je ravno ta občutek zapuščenosti dal vsemu skupaj še večji čar. Kot da smo sami na svetu!
Ogledali smo si Časarov mlin in njegov muzej, v Ženavljah spoznali zgodbico o tem, kako je leta 1935 tam pristal balon in si prebrali nekaj komentarjev takratnih vaščanov in vaščank ob pristanku in se zraven pošteno nasmejali.

Pred Časarovim mlinom....

Ženavlje in obeležje pristanka balona leta 1935.

Zanimivo branje in malica.

Privoščili smo sadno malico in se odpeljali proti tromeji. Ker nismo vedeli, kakšna je cesta do tja, smo preventivno parkirali še "na varnem" in se s kolesi odpravili proti cilju. No, pa je muhasto poletje pokazalo svoj drugi obraz. Začelo je deževati! Ja, kaj hočeš zdaj, bili smo že na poti in nismo se vdali. Kapuce na glavo in gremo naprej. Na srečo smo hitro prišli v gozd, kjer so bila drevesa naš dežnik. No, z nekaj luknjami sicer, ampak vseeno bolje kot nič...
Cesta se je začela strmo (ampak res strmo) vzpenjati, zato smo kolesa parkirali in se proti vrhu odpravili peš. Premočeni smo prišli na vrh in tam srečali še eno "mokro" madžarsko družino. Kljub dežju sem poiskala zaklad in potem, ko sem madžarskega gospoda srečala z GPS-om v roki, sva spregovorila edini stavek, ki sva ga bila glede na njegovo znanje angleščine in moje znanje madžarščine sposobna: "Geocaching?" "Igen, igen!"
Bili smo veseli, ker smo lahko nekaj časa skakali iz ene države v drugo: Slovenija, Avstrija, Madžarska, pa spet Slovenija in tako dalje.... Mokri, a veseli smo se vrnili v našo "hišico". Pospravili smo kolesa in šli naprej.

(Pre)strm vzpon proti tromeji.

Jaz v Avstriji, Nik v Sloveniji.

Grad Grad. Žal je bil grad Grad zaprt, na hitro smo si samo ogledali dvorišče in se čudili velikosti našega največjega gradu, ki ima baje 365 soban!
Vreme pa je postajalo slabše in slabše... Zdaj je lilo že kot iz škafa. Ni imelo smisla več, da se odpravljamo na še kakšne oglede. Saj vem, da sem na začetku  rekla, da nismo iz sladkorja, a kar je preveč, je pač preveč.

Grad Grad, poleti brez čarovnic.

In še hiter pogled na grajsko dvorišče...

Skuhali smo si torej spet okusno kosilo, tokrat bolj preprosto varianto: juho (iz vrečke....takšne se v avtodomu pač največkrat jedo) ter "šmorn" in kompot.
Potem smo se pa odločili, da naše potepanje zaradi vremena zaključimo in odpravili smo se proti domu.
In prav smo se odločili, kajti naslednjih ....veliko....dni je deževalo in deževalo....
Spomini pa so ostali.